…..doživeti sto…..

Zelo blizu tej obletnici je bila moja babica, ki je prejšni teden odšla od nas. Letos bi bila stara 91 let. Rodila je 8 otrok. Ne morem verjeti kaj se ti lahko zgodi po enem pogrebu, ko slišiš tiste stavke pred grobom, ko prvič v življenju vidiš očeta kako si briše solze….Trenutki, ki želiš da se nikoli ne bi zgodili ampak ob njih se zavedaš kako človeški si, da imaš čustva, ko se ne moraš zadržati….. Nisem si mislil, da lahko to tako vpliva name. Drugače sem začel gledati na stvari. Na veliko stvari….. Zadnje čase veliko slišim o tem, da ljudje nočejo doživeti tako starost, češ da so potem samo v breme drugim, da nič ne morejo sami, da ne slišijo in ne vidijo več….Pa res lahko potem tako razmišljaš? Kaj lahko narediš v takem primeru. Vem da je babica do 87 leta živela povsem samostojno v hiši, ki je bila kar precej oddaljena od vseh stvari in je povsem sama skrbela zase. Šele zadnja 4 leta je bila v domu. In tukaj se sprašujem ali sem se pravilno odločil, da je zavestno nisem hotel obiskati v domu. V dom je odšla, ker jo je počasi zapuščal spomin. Moja mami jo je redno obiskovala vendar se je nikoli ni spomnila, zato je tudi sam v domu nisem nikoli obiskal. Hotel sem jo ohraniti v spominu, tako kot je bila. Vse je vedela, veliko sva se pogovarjala…..Še ko sem treniral sem ji od vsepovsod pošiljal kartice. Tega potem nisem počel več ampak predno sem februarja odšel po svetu za en mesec in mi je mami dejala, da je babica bolj slaba, da lahko pričakujem, da ne bo več dolgo, da me bodo obvestili če bo kaj narobe, sem premišljeval o tej kartici, ki bi ji jo napisal. Pa je nisem. Imel sem slab občutek, ne vem zakaj ampak mogoče kot, da bi se bal, da bo kartica usodna. Kot da je lahko? No za to kartico mi je žal….. Starih staršev nimam več (dedek padel med vojno, mamina starša že več kot 15 let ni) imam pa zato najboljša starša in tega se iz dneva v dan bolj zavedam……

slika starih staršev iz 70’s

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “…..doživeti sto…..”

  1. Rad Bi Bil Smetulj pravi:

    Ce mas/si mel nekoga rad, pol na koncu ostane samo to.

  2. Polar Bear pravi:

    Bear, najprej sožalje!
    No naša mama je bila z nai v hiši do konca, prav tako je dočakala 91 let in jo je tudi zadnjih nekaj let vedno bolj zapuščal spomin… To je imelo svoje dobre in slabe trenutke, Včasih sem se nasmejal njeni ”pozabljivosti” spet drugič sem bil v skrbeh, da si ne bo kaj nehote naredila. Ko so šli ostali na dopust sem ponavadi ostal doma in skrbel za posel in njo. Najboljše je bilo, ko sem skuhal kosilo in ji prinesel najprej juho in potem ostalo…No v teh 10 minutah ko je pojedla juho in sem ji prinesel glavno jed, je že pozabilana to, da je ravnokar pojedla juho:” Ja a danes pani nič juhe za kosilo?” … Potem sem ji pokazal prazen krožnik in ji lepo povedal: ”glej mama, ravnokar si jo pojedla.” in potem je sledil odgovor:” viš, viš, kako jaz pozabljam stvari.” … po kakšni minuti pa spet:” a danes pa ni bilo nič juhe za kosilo?”
    … in še mnogo drugih zgodbic bi lahko omenil…

    Ja res je, šele ko nas nekdo zapusti in odide, se zamislimo nad tem in onim…

  3. sovica oka pravi:

    A veš, da se prekleto zavedam, da so to zadnji “šusi” mojih starih staršev in prav zavestno delam na tem, da bi čim več časa preživela z njimi.

    Taprvi od štirih je šel novembra, drugi je v domu, noni sta še kar ok. Ravnokar sem na pavzi od mega čiščenja oken pri tisti, ki živi pod nami. Stari so od 80 do 84 in veš, ugotavljam da to sploh ni taka starost, glede na kake ljudi, ki jih videvam v intervjujih po TV iz časa Titanika in vojn.

    Glede na vse štiri ugotavljam, da je zelo pomembno, da v življenju delaš na sebi (pustimo jogo ipd, ampak da veliko bereš, da razmišljaš, skratka, da ne pustiš, da zakrnijo možgani).

    Vidiš, da si mislil na njo s tisto kartico. No, to je pomembno…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !